Standard pasivne hiše
V primerjavi z običajnimi zgradbami, ki so zgrajene po trenutno veljavnem Pravilniku o toplotni zaščiti in učinkoviti rabe energije v stavbah, pri pasivnih hišah ni nobenih dodatnih temeljnih gradbeno-fizikalnih zahte
v. Izvedba pasivnih hiš pa postavlja visoke zahteve za uporabljene komponente:
- toplotna zaščita: toplotna prehodnost U vseh gradbenih elementov je pod 0,15 W/(m2K), pri prostostoječi enodružinski hiši se priporoča celo pod 0,10 W/(m2K);
- izvedba brez toplotnih mostov ( <= 0,01 W/(mK));
- izredna zrakotesnost, kontrolirana s tlačnim preizkusom po DIN EN 13829 – vrednost n50 pri 50 Pa tlačne razlike ne sme presegati 0,6 h-1
- zasteklitve z Uw pod 0,8 W/(m2K), pri visokem faktorju prehoda celotnega sončnega sevanja (g >= 50 % po DIN 67507), tako da so tudi pozimi možni neto dobitki toplote;
- okenski okvirji z Uf-vrednostjo pod 0,8 W/(m2K) po DIN EN 10077
- poraba električne energije za pogon prezračevalne naprave <= 0,4 Wh/(m3) prečrpanega zraka;
- najnižje toplotne izgube pri pripravi in distribuciji sanitarne vode
- učinkovita izraba elektrike v gospodinjstvu (stroji in naprave iz energijskega razreda A in A+).
Samo sestavljanje posameznih komponent, primernih za pasivno hišo, ni dovolj, da bi zgradba postala pasivna. Za doseganje standarda pasivne hiše je potreben integralni načrt, kjer so posamezne komponente smiselno povezane.
Značilne specifične vrednosti za pasivne hiše so:
- letna potrebna toplota za ogrevanje <= 15 kWh/(m2a),
- skupna letna poraba primarne energije <= 120 kWh/(m2a),
- letna poraba električne energije <= 18 kWh/(m2a),
- toplotne izgube <= 10 W/m2
- zrakotesnost n50 < 0,6 h-1
