V prvem koraku ugotavljanja smiselnih ukrepov varčevanja energije s pripravo popisa stanja elementov ovoja stavb in glavnih obratovalnih parametrov, kakršni so klimatski pogoji, urniki in raba stavbe, ter obstoječih porab sistemov ogrevanja, hlajenja in razsvetljave.

Popis napravite v treh fazah.

a. Opis sistema

Zberete med drugimi tudi naslednje podatke:

Splošni podatki, položaj in raba:

• geografski položaj
• skupna (koristna) tlorisna površina in prostornina
• skupni (koristni) tlorisni površini aktivno ogrevanih prostorov in aktivno hlajenih prostorov
• oblika in število nadstropij
• orientacija in stopnja osenčenosti (lastna osenčenost, osenčenost od drugih stavb, dreves, …)
• poročilo o zunanji mikroklimi (prisotnost rastlinja, …)
• obratovalni urnik in vrsta rabe
• skupna letna poraba energije.

Podatki o elementih ovoja stavbe:
Stavbo razdelite v toplotne cone (vsaka cona je del stavbe, v kateri se vzdržujejo enaki toplotni pogoji) in za vsako toplotno cono opišite:
Okna: vrsta zasteklitve in okvirov, razmerje med prozornimi in neprozornimi površinami ter orientacije
Zunanji zidovi: dejanska ali ocenjena razčlenjenost (na podlagi gradbenih načrtov, gradbenih predpisov ali tehnične presoje), površine in orientacije, razred toplotne kapacitivnosti (majhna, srednja ali velika), refleksivnost površine.
Streha in pod: tip, geometrija, razčlenjenost in refleksivnost površine.
Sistemi senčil (če so vgrajeni): tip (notranja ali zunanja, …) in geometrija, toplotne in optične lastnosti (IR oddajnost, refleksivnost in prepustnost).

b. Merjenje parametrov

Toplotne lastnosti
Struktura in lastnosti delov sten so navadno skrite za ovojem. Zato je pogosto potrebna tehnična presoja toplotnih lastnosti (glejte npr. Prilogo 2 glede tipičnih vrednosti toplotne prevodnosti zasteklitve in okvirov oken).
Pri tem si lahko pomagate z različnimi postopki, npr.:

• IR termografija lahko služi kot zelo natančen in neinvaziven postopek za pregled in ugotavljanje delovanja ovoja ter napak, npr. toplotnih mostov. Seveda jo morajo opraviti izurjeni strokovnjaki po standardiziranem postopku.
• Če z drugimi postopki ne morete pridobiti ustrezno kakovostnih podatkov, lahko z izvrtino (premera okoli 10 cm) zunanje stene ugotovite dejansko strukturo in stanje ovoja.

Meritve delovanja sistema

• letna (še bolje: po mesecih) poraba električne energije/goriva aktivnih sistemov ogrevanja
• letna (še bolje: po mesecih) poraba električne energije/goriva aktivnih sistemov hlajenja
• letna (še bolje: po mesecih) poraba električne energije/goriva aktivnih sistemov razsvetljave
• povprečne mesečne temperature zraka
• povprečne mesečne vrednosti sončnega sevanja
• Če se za oceno učinkov izboljšav ovoja stavbe odločite za dinamično simulacijo obnašanja stavbe, potrebujete urne podatke o temperaturi in vlažnosti zraka, smeri in jakosti vetra, neposrednem in difuznem sončnem sevanju itd.

c. Kazalci delovanja in učinkovitosti sistemov

Ovrednotenje energetske učinkovitosti pasivnega sistema, kakršen je ovoj stavbe, je zapletena naloga, ki se jo navadno lotevamo na dva načina.
Pri prvem načinu lahko ovoj stavbe ovrednotimo preko ovrednotenja posameznih elementov (npr. s predpisovanjem minimalnih zahtev). V tem primeru kazalci opisujejo učinkovitost posamičnih elementov in se uporabljajo za preverjanje, ali elementi izpolnjujejo zahteve.
Pri tem pristopu ne upoštevamo medsebojnih vplivov med različnimi deli sistema.
Dejansko lahko skupni učinek različnih sistemov ovoja na toplotno bilanco stavbe primerjamo samo s poenostavljenimi stacionarnimi izračuni (ki so podani v nacionalnih oziroma evropskih standardih) ali še bolje z orodji za dinamično simulacijo (s pomočjo strokovnih svetovalcev).
Stacionarne metode so lahko ustrezne v podnebjih, v katerih prevladuje ogrevanje, ne pa za sezone, v katerih prevladuje hlajenje; pri stavbah, ki za doseganje ugodja uporabljajo predvsem pasivne sisteme, je treba upoštevati dinamične učinke, npr. dnevna nihanja temperature. S takimi izračuni je mogoče oceniti toplotne obremenitve, ki jih za doseganje določenega stanja ugodja v stavbi povzročajo različni sistemi ovoja stavbe.

Standardne in ciljne vrednosti učinkovitosti elementov ovoja:
Toplotne lastnosti naslednjih delov ovoja lahko primerjamo z referenčnimi vrednostmi:

• navpične zunanje stene
• okna oziroma drugi transparentni sistemi
• streha
• pod

Normalizirana poraba energije v stavbi:
Kazalci toplotnih lastnosti ovoja se sicer nanašajo na toplotne obremenitve in potrebe po razsvetljavi ustreznih aktivnih sistemov, ker pa so za te podatke potrebni sorazmerno zapleteni izračuni, lahko pri popisu upoštevamo porabo energije v ustreznih aktivnih sistemih.
Naslednje podatke lahko primerjamo z referenčnimi vrednostmi:

• poraba električne energije/goriva na leto na kvadratni meter za aktivne sisteme ogrevanja, normalizirana glede na temperaturno razliko med zunanjo temperaturo in nastavljeno vrednostjo v notranjosti (za to lahko uporabimo podatek o stopinjskih dneh na lokaciji, kjer stoji stavba)
• poraba električne energije/goriva aktivnih sistemov hlajenja na leto na kvadratni meter
• poraba električne energije aktivnih sistemov razsvetljave na leto na kvadratni meter.

Indeksi ugodja:

Pri vrednotenju ravni ugodja v stavbi lahko uporabimo:

• model ugodja, ki ga je prvi predlagal Fanger, t.j. model napovedane srednje ocene (PMV),
• ali model, ki upošteva prilagoditev uporabnikov stavbe na obstoječe okolje (ki je zlasti primeren za poletje).

Pri prvem modelu se optimalna notranja temperatura stavbe (to je temperatura, ki jo uporabniki smatrajo za ugodno) napoveduje izključno s parametri notranjih pogojev v stavbi (temperatura in hitrost zraka, srednja sevalna temperatura, vlažnost zraka) in toplotnimi vrednostmi oblačil ter stopnjo aktivnosti uporabnikov. Napoved temelji na preizkusih z uporabniki v nadzorovanih zaprtih prostorih in v bistvu predpisuje ozko območje temperature, ki naj se vzdržuje enakomerno v prostoru in času.
Drugi model temelji na korelaciji med temperaturo ugodja za uporabnike stavbe in temperaturo zunanjega zraka (oziroma natančneje tekočim povprečjem zunanjih temperatur v določenem obdobju, ki je velikostnega reda nekaj dni). Model temelji na procesu prilagajanja telesa in stopnje aktivnosti prevladujočim pogojem okolja in spremembam teh pogojev, t.j. na dejstvu, da se temperatura, ki jo uporabniki stavbe smatrajo za ugodno, spreminja z letnimi časi in kraji. Korelacija se ugotavlja na terenu, z uporabniki dejanskih stavb, kot ugodne pa napoveduje temperature v
območju, širšem od območja po Fangerjevem modelu, zlasti poleti.
Model prilagajanja omogoča lažje vključevanje pasivnih hladilnih tehnologij.
Zato priporočamo uporabo modela prilagajanja pri izračunu kazalcev ugodja v stavbi, ali uporabo obeh modelov, t.j. Fangerjevega modela in modela prilagajanja, kar zagotovi lastniku in uporabnikom stavbe popolnejše podatke.